Najskrbnejši lastniki gozdov: Roman Zakšek 

Roman Zakšek iz domačije v Golobinjeku na Planini pri Sevnici je z gozdom povezan že vse življenje, pravzaprav se je v njem skoraj rodil. Zelo mlad je skupaj z ženo postal gospodar kmetije, ki je sprva štela šest hektarjev gozda – danes pa ima v lasti nekje 47 hektarjev. Njegovi gozdovi se razprostirajo na razdalji približno šestih kilometrov, parcele so malce razdeljene, v povprečju velike 10, 15 hektarjev, večinoma gre za mešani gozd. Pravi, da gozd redno obiskuje in da ga spoštuje, prav to pa sta gotovo lastnosti, ki sta ga pripeljali do naziva Najbolj skrbni lastnik gozdov 2024 na Območni enoti (OE) Celje.

Preberite še: Več o skrbi za gozd in o tem, kdo je skrbni lastnik

In kaj mu ta naziv pomeni? Iskreno odgovori, da »mislim, da je ta naslov za kmeta, kakršen sem jaz oz. za lastnika gozda največ, kar lahko dosežeš v življenju. Naziv, ki ga ne moreš kupiti, ampak je rezultat desetletij dela. Sem ponosen na to, kaj dobrega smo v teh letih v gozdu naredili, pa tudi, da sem na našem Planinskem koncu vzor; ko pride do kmetijstva in gozdarstva. To je gotovo eno veliko priznanje, pika na i.«

Z gozdom je lepo gospodaril že njegov oče

Že njegov brat je pred leti dobil naziv Najbolj skrbni lastnik gozdov. In ko smo prijetnega gospoda, ki je danes z ženo že upokojen, malce v šali povprašali, ali imajo to v družini, je odvrnil, da do neke mere gotovo. »Oče nas je naučil ravnanja in spoštovanja gozda, to sva z bratom gotovo vzela po njem, tudi tretji brat ima lep odnos do gozdov, četudi ni tako aktiven v tej smeri,« je pojasnil za Tajfunov blog. In četudi še ne ve, kdo bo prevzel kmetijo, domačijo v prihodnje, saj so se vsi trije otroci odselili, ostaja optimist. Že zdaj navdušuje svoje vnuke oz. vnukinje nad gozdom in jih uči o drevesnih vrstah, pa tudi o tem, kako se primerno obnašati v njem.

Roman Zakšek je bil eden prvih na območju Celja, ki je pred desetletji naredil različne tečaje in se poučil o tem, kako skrbeti za gozd, kako v njem delati. Nekaj časa je opravljal tudi gozdarske storitve, skupaj s štirimi zaposlenimi je izvajal dela v gozdu. Slednji mu sicer ni predstavljal glavnega dohodka (imeli so govejo živino, oddajali so mleko), a v gozdove je ves čas vlagal, jih negoval, zato ve, da bo lahko »na stara leta« tudi žel sadove dela.

Včasih o gozdu razmišlja tudi sredi noči

Kot skrbni gospodar poskuša čim bolj redno zahajati v gozd, ki mu še vedno predstavlja veliko ljubezen in sprostitev, poleg lovstva, ki je njegova strast. »Gotovo je zelo pomembno dobro sodelovanje z Zavodom za gozdove (ZGS), z revirnimi gozdarji, s stroko: drug od drugega se naučimo veliko. Ko hodim po gozdu, si že sam označujem, katero drevo bi bilo za posek, kaj še narediti, skratka, spremljam, kaj se v gozdu dogaja,« je povedal. Pravi, da se celo včasih ponoči zbudi in tuhta, na kakšen način bi bilo treba kaj narediti: »Pa razmišljam o kakšnem drevesu in mi sredi noči pade ideja, v katero smer ga podreti«.

Pojasnjuje, da so s temi ljudmi povezani ne le »službeno«, ampak so v vseh teh letih, ko je tudi opravljal gozdarska dela, postali prijatelji. Podporniki. »Vesel si, ko te stroka pohvali, obenem pa kot kmet in gozdar, ki sem že dolgo aktiven, vidim, kako pomembno je tudi njihovo znanje.«.

Gozd mu pomeni sprostitev, sploh ko se prepoznajo rezultati dela: »Ko vidiš, da si vzgojil drevo, ki zdaj lepo raste in uspeva, je v tem veliko zadovoljstvo. Ki te napolni z energijo. In od tega imamo vsi korist, poleg tega vdihavamo bolj čist in svež zrak«.

Suše in podlubniki

Ko sva se dobila na enega od vročinskih dni tega poletja, je sam povedal, da je pri njih še nekako v redu, da je na Planini nekaj stopinj manj, da pa so podnebne spremembe – suša – sicer nekaj, na kar se bomo morali vsi privaditi, prilagoditi. »Suše so bile od vedno prisotne, res pa je, da so zdaj bolj pogoste. Ekstremi so bolj izraziti. Mi k sreči v naših gozdovih tudi nimamo večjih težav s podlubniki, vidimo pa lahko, da bo smreka, ki so jo v preteklosti po ‘nemški šoli’ ponekod na veliko sadili, zaradi vročine ali podlubnikov verjetno pri nas počasi izumrla …«

Kot poudarja, je sam ves čas vlagal v gozdove, jih pomlajeval, ni sekal vsepovprek in na svoj gozd gledal skozi denar. Razmišljati moraš, je poudaril, o tem, kaj je najbolj koristno za gozd, da bo ta ostal v dobri kondiciji: da vanj spustiš svetlobo, da daš prostor mladim drevesom, pa seveda gre deloma tudi za denar, ki ti ga gozd prinaša.

Koliko pa se Slovenci zavedamo vrednosti gozdov? Zakšek je kritičen, da se država tega premalo zaveda. »Menim, da SiDG slabo ravna z gozdovi, ko hodim po Bohorju, so privatni gozdovi bolj urejeni od državnih, četudi je bilo včasih obratno. Menim, da na gozd preveč gledajo le skozi dobiček«.

»Vsako drevo moraš spoštovati. Vsako drevo, ki ga posekaš, pa naj bo debelo 20 ali 80 centimetrov, moraš spoštovati. Ker te lahko vsako nenazadnje poškoduje, če z njim ne ravnaš pravilno. Potrebno je veliko znanja, pa tudi malce sreče.« Ob tem poudari, da je treba dosti razmišljati o tem, kako podreti določena drevesa, da ob tem tudi obvaruješ manjša in druga drevesa, ki so že blizu zrelosti, da jih ne poškoduješ. Prav tako pa moraš vedno poskrbeti za varnost.

A tractor with a bucket in the dirt AI-generated content may be incorrect.

Delo v gozdu mora biti trezno

»Na opremi in zaščiti nisem nikoli varčeval. Vedno sem se maksimalno zaščitil. Poudaril bi tudi, da nikoli nisem delal pod vplivom alkohola. To je bilo ključno, že ko sem profesionalno opravljal ta poklic, nikoli nisem pil. Varnost in spoštovanje sta mi bila vedno pomembnejša od denarja,« je poudaril.

Najbolj skrbni lastnik gozdov in Tajfun

Prav tako pa je povedal, da ves čas zelo dobro sodeluje s podjetjem Tajfun in dela s Tajfunovimi gozdarskimi stroji. Doma imajo tudi tiste povsem prve proizvode, in kolikor se le da, jih tudi menjujejo in posodabljajo. 

Pred skoraj 10 leti je Roman s Tajfunom sodeloval tudi pri prav posebnem projektu, in sicer snemanju produktnega videa o Tajfunovi družini gozdarskih vitlov. Med drugim je nekaj prizorov nastalo prav na njegovi zgledno urejeni domačiji, za dva dni je Tajfunovi ekipi »posodil« svoj skrbno negovan gozd, v videu pa lahko občudujemo tudi njegovo profesionalno in poučno izvedeno podiranje drevesa.

Tajfunovci zelo cenimo tesno povezanost s svojim sokrajanom in smo hvaležni za vsako dobronamerno kritiko, nasvet ali povratno informacijo v zvezi z delovanjem naših gozdarskih strojev, ki jo Roman z nami pogosto deli. Mnenje takšnega gozdarskega strokovnjaka je neprecenljivo, toliko bolj, ko gre za enega izmed imetnikov naziva – Najbolj skrbni lastnik gozdov.«